O nesmiselnem nakladanju (Bullshit govorjenje) in delu (Bullshit Jobs)

IzrazBullshitoznačuje poseben načinu komuniciranja, katerega namen je pridobiti publiko na svojo stran. Pri tem govorcu sploh ni važno, ali med prepričevanjem govori resnico ali ne. Edino pomembno mu je, da pridobi publiko. Izraz je leta 1985 vpeljal profesor filozofije na univerzi Princeton Harry Frankfurt z objavo eseja pod naslovom On Bullshit (o nakladanju), v katerem je teoretično obdelal in razvil teorijo o Bulshit govorjenju. Zadeva se je odlično prijela in izraz je postal del vsakodnevne rabe.

Avtor za »nakladanje«, kot lahko še najbolje prevedemo angleško besedo bullshit, pravi da ne gre za laganje, saj pravi lažnivec pozna in spoštuje resnico. Lažnivec je lažnivec oziroma postane lažnivec le v konkretnem primeru, ko se zlaže, torej ko zavestno želi prikriti resnico ali jo zamolčati. Nasprotno pa nakladaču za resnico sploh ni mar. Nakladač naklada in govori nesmisle le s ciljem, da publiko prepričal v svoj prav in to na čustveni ravni, ne na ruzumski. Čustva so namreč tista, ki odločajo. David Hume je že pred stoletji ugotavljal, da je “razum je zgolj suženj strasti”. To dobro vedo vsi uspešni prodajalci in propangadisti, katerih moto se glasi: “Razum imajo ljudje samo zato, da upravičimo svoje čustvene izbire.” Pri »praznem nakladanju« se torej zasleduje predvsem čustveni učinek na publiko v smeri doseganja želenega cilja. Dejanski argumenti pri tem niso pomembni. Nepomebne je tudi način nastopanja, kaj in kako se govori, edino važen je rezultat.

Z vzponom populističnih političnih gibanj v zadnjih letih, ki so dosegla zmagoslavje z odločitvijo Velike Britanije za izstop iz Evropske unije in z izvolitvijo Donalda Trumpa za predsednika ZDA, je način komunikacije, ki mu ni mar za dejstva in resnico, postal del naše vsakdanje medijske in politične realnosti.

Izraz Bullshitjob pa je v svet 28 let kasneje vpeljal nedavno umrli Amerški antropolog dr. David Graeber. Leta 2013 je reviji STRIKE poslal kratek esej o nesmiselnem delu z naslovom On the Phenomenon of Bullshit Jobs, za katerega je menil, da niti ne bo pritegnil neke pozornosti.

Po pisanju Dr. Saše Dolenca, se je esej izkazal za veliko uspešnico, saj se je zaradi navala bralcev spletna stran revije nekajkrat sesula. Odziv je izzval tudi raziskavo javnega mnenja. Med Britanci se je po analizi, ki jo je opravil YouGov, izkazalo, da kar 37 odstotkov vprašanih meni, da njihovo službeno delo ne prispeva nič smiselnega k delovanju družbe. Na Danskem je enako menilo 40 odstotkov vprašanih.

Osrednja teza eseja pravi, da se v sodobni družbi razraščajo neka dela in delovna mesta, ki so sama sebi namen. Ljudje v teh službah praviloma ustvarjajo zgolj videz, da nekaj koristnega počnejo. V resnici pa družba ne bi bila prav nič na slabšem, če tega dela ne bi opravljali.

S pojavom nesmiselnega dela pa je tesno povezan tudi problem izgorevanja (burnout) na delovnem mestu. Do tovrstnih težav praviloma ne pride takrat, ko ima posameznik le zelo veliko dela. Poleg preobremenjenosti mora biti izpolnjen še dodaten pogoj. Izgorevanje se pojavi, ko delavec v delu, ki ga izvaja, ne vidi več smisla. Opravlja ga zgolj še zato, ker je to njegova dolžnost, ob tem pa ni deležen nobenega notranjega zadovoljstva, zato trpi.

Tako so V  ZDA v zadnjih letih opazili povišano la stopnja izgorevanja pri zdravnikih, čeprav so bili tudi prej  obremenjeni in veliko časa preživeli na delu. Ko so proučevali vzroke, se je izkazalo, da je predvsem uvedba elektronskih kartotek povzročila, da so bili zdravniki kar naenkrat bistveno več administrativnega dela, v katerem pa ne vidijo pravega smisla. Elektronski pristop k vodenju kartotek je morda dober z vidika transparentnosti, a zdravnik v njem niso videli dodane vrednosti. Ker morajo med pregledi buliti v računalnik, se ne morejo posvečati pacientom. Pomanjkanje smisla ob obilici dela pa je tipičen vzrok za izgorevanje.

Dalje Sašo Dolenc piše, da je kriza smisla močno prisotna tudi v znanosti oziroma raziskovanju. To je na prvi pogled nenavadno, saj znanstvenike močno žene želja po odkrivanju novega znanja, za kar so nagrajeni s priznanjem v znanstveni skupnosti in ugledom v širši javnosti. Namreč način financiranja znanstvenih projektov z nenehnim merjenjem produktivnosti in odmevnosti znanstvenega dela je pripeljalo do tega, da se marsikje akademsko raziskovanje odvija le še s ciljem, da se ustvarja videz raziskovalne produkcije in uspešnosti. Končni cilj znanstvenikov tako pogosto ni več iskanje resnice, ampak zmaga v tekmovanju, kdo bo svoje delo v luči algoritmov za vrednotenje dosežkov prikazal kot več vredno.

Prispevek se smiselno navezuje na predhodna dva prispevka Kako se ubraniti lažnih novic in teorij? in Rojstvo logike.